»Skupaj z napovedjo velike razstave je bil to zame dan poln čustev.«

»Zelo sem vznemirjena, ko vidim to prelepo cerkev in Zlato masko na sredini. Odpelje me daleč v moje otroštvo.«

»Svoje delo sem 20 let poskušala pokazati na Kitajskem. 20 let so me različni muzeji vabili, naj pridem. Pošljem predlog, oni ga sprejmejo, predlogi morajo iti na vlado in vlada vsakokrat reče ne zaradi golote ali česa drugega; obstaja toliko omejitev.«

»Širina in perspektiva njenega dela sta neverjetni, mislim, da je odlična.«

»Ne gre za to, ali bom lahko nastopala, ko bom stara 80, 90, 100 let ali kar koli drugega. Moram najti sistem, v katerem se moje poslanstvo in moja zapuščina lahko nadaljujeta.«

»Zelo sem ponosna na Glastonbury. Vsi so mi govorili: 'to je samomorilno, a si nora, ljudje so na gobah, na drogah, kako lahko prisiliš 275.000 ljudi, da utihnejo za sedem minut?' Morala sem tvegati, res sem. Bilo je čarobno, neverjetno. (...) Veste, koliko televizijskih gledalcev smo imeli? 1,1 milijarde. Lahko vam pošljem podatke, to je celo več kot Trump!«

»Na enem vidimo Marino, ki z dvignjenimi rokami stoji ob pomolu.«

»Tovarna sladkorja je izjemen prostor. Ogledala sem si vse prostore. To bo res velika predstava.«

»Zamisel za to razstavo se je porodila tri, štiri leta prej. Načrtovala sva, da bova to naredila skupaj, toda pred štirimi leti je Ulay žal umrl. Z Leno želiva uresničiti to zamisel, najino željo, saj delo nikoli ni bilo v celoti predstavljeno, vseh 12 let ne.«